GRINTOVEC-STOL-TRIGLAV (TRIJE VRHOVI)

Sit sem bil že klasičnih tekem v gorskih tekih, zato sem se odločil, da se preizkusim še na kakšnem 24urnem izzivu. Odločil sem se, da se spoprimem s tremi vrhovi. Zadnja dva tedna sem čakal le še na stabilno vreme, kar je bila že skoraj loterija. Po resnici povedano sem opravil le pet ali šest malo daljših treningov, ki so bili dolgi od 2 do 5 ur. Vedno treniram samo en vzpon, tako, da nisem bil ravno v najboljši ultraški formi.
Seveda je bil moj glavni logist Uroš Feldin in seveda žena Andreja. Začetek ob 4:30 v Kamniški Bistrici. Z menoj je štartal Jure Šuligoj. Na vrh Grintovca sva prišla v 1h 54min, kjer je bilo kar nekaj pomrznjenega snega, vetrovno in hladno -2 stopinji.

Hitro sva sestopila na Jezersko stran, kjer pa sem kmalu naredil največjo napako, saj sva po moji odločitvi sestop nadaljevala proti Kočni in ne proti Mlinarskemu sedlu, tako sva izgubila vsaj 15minut.

 

Kljub vsemu sva hitro napredovala do Češke koče in do Jezerskega, kjer sta me čakala že Majk in na presenečenje Nejc Kuhar. V taki družbi enostavno ne gre počasi. Nadaljevali smo pot na Močnikovo in Stegovniško sedlo in se začeli spuščati proti Medvodjam. Potem smo tekli do Jelendola

 in Doline, ter se povzpeli na Kal. Sledil je spust v Podljubelj, kjer sta me fanta zapustila, tam pa se je zopet pridružil Jure in Grega Homan. Vsi skupaj smo tekli do Lubelja, kjer smo imeli prvi počitek. Do tam sem potreboval 7 ur. Po 15. minutah smo nadaljevali pot na Stol

 in sestopili do Žirovnice. Po krajšem predahu

me je čakal za mene najtežji del poti do Krme (28km teka). Z menoj je tekel Mirko Janjatovič.

 Ker sem imel že zelo razbolene noge se mi je zdelo, da zelo počasi napredujeva. Mirko mi je bil res v veliko pomoč. Proti koncu Radovne (zadnjih 10km) se nama je pridružila še moja hči Maruša, ki je vztrajno držala tempo kljub njenemu klepetanju brez prestanka.

Kriza se je proti koncu Krme stopnjevala, tako, da sem zadnja dva kilometra prehodil. Na parkirišče sem prišel močno utrujen in precej zaskrbljen kako bom lahko nadaljeval na Triglav.

Po dvajset minutnem počitku, masaži mojega delodajalca Petra in po okrepčilu sem vstal kot prerojen in nadaljeval pot.

Štartali smo po 14-ih urah (18:30). K moji motivaciji so pripomogli številni prijatelji s katerimi smo se povzpeli proti Triglavu. Bilo nas je deset. Pri Pastirskem hramu smo si nadeli čelne svetilke in se v koloni hitro vzpenjali proti Kredarici.

Vreme je bilo oblačno, vodil pa nas je Franci Teraž, ki je najboljši poznavalec poti na Triglav.
Po dobrih dveh urah smo prišli na Kredarico,

 ker smo imeli postanka 15 minut nato pa se nas je sedem povzpelo na vrh Triglava. Razmere so bile zahtevne, saj je bilo na določenih odsekih precej snega in mokre skale.

 Na vrh smo prispeli ob 21:38, to pomeni da sem za celotno pot treh vrhov potreboval 17 ur in 8 minut.

Pri tem podvigu je slaba stran v tem, da po tem, ko prideš na cilj pot ni končana ampak je potrebno še veliko zbranosti za varen sestop v dolino, predvsem še zato, ker je bil nočen sestop in zaradi snega. Ker je bilo precej hladno smo se po kratkem slikanju hitro odpravili nazaj proti Kredarici. Tam smo pojedli toplo juho ter sestopili v dolino.

 Pohvalil bi Jureta Šuligoja, ki je bil z mano na vseh treh vrhovih z vmesnimi prekinitvami, zato mislim, da bi lahko z mano pretekel celotno pot. Ob koncu bi rad povedal še to, da je bil celoten dan po planu, brez kakršnih koli presenečenj kar se tiče logistike, poti, pripravljenosti..., zato lahko danes dan po turi rečem, da smo z vsem opravili rutinsko. Tudi po turi sem šel spat le za štiri ure, nato pa bil cel dan aktiven, tako, da kot izgleda pretirane utrujenosti ni.
Na koncu pa še ena zelo velika HVALA VSEM, ki ste me spremljali in mi pomagali, da sem lahko izpeljal ta podvig treh vrhov.

GRINTOVCI EXTREM

GRINTOVCI EXTREM

Še isti teden po preizkušnji treh vrhov (Grintovec-Stol-Triglav), sem kmalu začel razmišljati, da bi preizkusil preteči še Grintovce, saj po treh vrhovih nisem čutil nobene utrujenosti. Opravil sem dve ogledni turi in določil datum štarta in sicer 5.10.2014.  Pred tem sem poklical nekaj tekaških prijateljev, kateri so me kasneje spremljali na poti. V ozadju je spet bedel Uroš Feldin.

Štartali smo pred Calcit-om ob 4:30. Prvi del poti sta me spremljala Sebastjan Zarnik in Erjavšek Boštjan. Do Primoža smo menjavali tek in hojo, od tam naprej pa smo do Velike planine hodili ob precej ostrem tempu. Vreme je bilo jasno, brez vetra, temperatura pa okrog ničle. Spustili smo se do planine Dol in nadaljevali vzpon proti Konju. Deset minut pred vrhom se je zdanilo in bili smo deležni čudovitega sončnega vzhoda. Moje počutje je bilo odlično. Pot nas je peljala proti Kocbekovemu domu in tik pred spustom pred domom sta me Sebastjan in Boštjan zapustila.

 V domu me je že čakal Luka Mihelič. Zalog vode in hrane nisva obnovila, ker je bilo še vsega dovolj. Z dobrim tempom sva napadla prvi dvatisočak Ojstrico. Na vrhu sva se posnela kot na vseh ostalih dvatisočakih, pojedla ploščico, se napila in pot nadaljevala proti Lučki Brani. Tokrat sem bil snemalec jaz, da ni vse enako. Bolečina v kolenu me je že opozarjala nekaj časa in na vrhu Planjave me je že pošteno skrbelo, saj me je čakal spust do Kamniškega sedla. V glavi sem samo razmišljal ali se bo bolečina stopnjevala ali bo popustila. V najslabšem primeru sem razmišljal o sestopu iz Kamniškega sedla v dolino. Na Kamniško sedlo sva pritekla točno po petih urah. Ker sva prehitevala zastavljen plan tam še ni bilo naslednega spremljevalca Jureta Šuligoja. Odločil sem se, da v koči naročim nekaj toplega za pojesti in glej ga zlomka hrane ni pa ni bilo od nikoder. Čeprav ni v moji navadi da pri teh stvareh priganjam, sem bil v tem primeru v to prisiljen. Tik preden sem pojedel sem zagledal Jureta. Prav hitro smo zamenjali opremo in že sva bila na vzponu proti Brani. Opazil sem, da je bolečina v kolenu popustila in samo želel sem si, da bo tako ostalo. Na Brani naju je posnel naključni planinec, kateremu sva razložila kaj vse me še čaka. Naslednji vrh je bil Turska gora, kjer me je zopet zaskrbelo ali me bo Anže Šenk tam že pričakal, ker sem zopet prehiteval časovnice. Ko sem ga zagledal pod Koroško Rinko sem si oddahnil. Tam naju je počakal, medtem pa sva se z Juretom povzpela še na Koroško in Kranjsko Rinko. Ko smo se sestali na sedlu je od tam naprej tempo diktiral Anže. Zelo hitro smo se spustili in se začeli vzpenjati na Skuto. Zaradi res hitrega tempa smo bili večji del vzpona tiho, zato sem jaz nekje na sredi fanta vprašal: »ali imajo mutasti zbor?« Vse se je dogajalo tako hitro, da smo komaj dojeli, da smo bili že na vrhu. Sledil je kratek spust iz Skute in kratek vzpon na Štruco. V daljavi sem vse skozi opazoval, kako se bližamo Grintovcu in Kočni. 

Po grebenu do Dolgega Hrbta je  pot kar tehnično zahtevna s številnimi jeklenicami in klini. Od tam smo zelo hitro prišli do vrha Grintovca. V mislih sem premišljeval, kako hitro napredujemo iz vrha na vrh. Glede na to, da je bil za mano že večji del poti, sem se počutil še zelo močnega.

 Na vrhu Grintovca se je Jure spustil v dolino, z Anžetom pa sva nadaljevala proti Jezerski Kočni. Vreme je bilo čudovito, tako, da sva se na vrhu naužila lepih razgledov in se najedla temne čokolade in rozinov. Sledilo je kratko prečenje do Kokrške Kočne od tam pa sva začela sestopati v dolino. Na začetku sva bila počasna in hkrati previdna, saj je bilo na poti veliko drobnega kamenja. Ker si tega dela poti predhodno nisem ogledal, in sva bila v oblakih, sva odsek  za Ovnove čeri zgrešila, nakar sva morala sestop nadaljevati v dolino v smeri Kokre in se potem povzpela do Cojzove koče. Bil sem jezen, ker sem izgubil nekaj dragocenih minut. Tam sta naju čakala Peter Slatnar in Rolando Lipar. Po devetih urah in 45 minutah smo pot nadaljevali iz Cojzove koče

 najprej na Kalško goro in potem še na Kalški greben. Proti vrhu Kalškega grebena, ki je bil na naši poti zadnji dvatisočak, se je zopet zjasnilo in bili smo deležni čudovitih razgledov na celotno verigo gora, katere sem ta dan prehodil/pretekel.

Vsi veseli smo se na kratko posneli in poslikali, ter hitro nadaljevali v smeri proti Krvavcu. Nismo se povzpeli na Vrh Korena ampak pot nadaljevali do planine Koren. Od tam sem poklical Uroša Feldina, ki mi je povedal, da mi gresta nasproti Matej Hribar in Jure Grmšek. Ob srečanju se je kar elektrilo od energije in zelo hitro smo prišli do Kriške planine.

 Uroš nam je tem pripravil okrepčevalnico, tam je Peter Slatnar zaključil pot, ostali pa smo nadaljevali sestop proti Kamniku. Matej nas je najprej vodil po zelo slabo označeni in ohojeni poti. Ko smo tekli proti Kamniku se mi je porajalo po glavi, da ta pot sploh ni tako naporna kot sem si jo predstavljal. Pred Calcit smo pritekli po 13 urah in 45 minutah. Ura je pokazala
56km in 6450m višinske razlike navzgor.

 Od Cojzove koče do Kamnika smo potrebovali točno tri ure. Cel dan sem se počutil odlično in sploh nisem mogel verjeti kako je šlo vse po maslu. Sploh nisem mogel verjeti kako nisem bil utrujen, očitno se je pri meni izločalo toliko hormonov in adrenalina. Krasen dan smo kasneje analizirali v bližnji piceriji.

Moram se zahvaliti vsem prijateljem, ki so mi kakorkoli pomagali pri Grintovcih extrem in ostalih ultraških projektih, da sem lahko dosegel takšne čase. Zavedam se, da mi brez njih to nebi uspelo.

HVALA VSEM!

T24 - Tržiških 10 vrhov

Že več let sem imel v planu, da premagam Tržiških deset vrhov po svojih najboljših močeh. T24 je bila prelomnica moje športne poti, ko sem iz nogometaša začel postajati gorski tekač. Leta 1999 je bila tekma T24 moja prva tekma v gorskih tekih in tako sem se včeraj po 15-ih letih zopet odpravil pomeriti svoje sposobnosti. Prvič sem za pot porabil 20h39min. Progo sem včeraj pretekel že četrtič. Štartala sva s Klemenom Zupanom ob 5.00 pred občino v Tržiču. Prvo polovico vzpona na Dobrčo se nisem počutil najboljše. Na Dobrčo sva prišla po 1h10min. Pot sva nadaljevala do Prevale (1h58min), kjer nama je okrepčevalnico pripravil Janez Stočko.

 Zagrizla sva v Kalvarijo in po 42min prišla na vrh Begunjščice. Spustila sva se po Smokuškem plazu, na Iskrški koči pa sta naju že pričakala na moje presenečenje Marjan Tepina in Majk. Skupaj smo zagrizli proti melišču pod Vrtačo. Klemen nas je počakal na planinski poti, mi pa smo se povzpeli na vrh Vrtače (3h36min). Sledil je spust do Lubelja (4h13min), kjer sem se bal, da me žena Andreja še ne bo počakala, sam smo prispeli pol ure pred napovedjo. Na srečo smo prišli istočasno. Po desetminutnem okrepčilu sva z Majkom pot nadaljevala proti Babi. Tja sva prišla v 52minutah. Začenjalo me je skrbeti, da je bil tempo prehiter, saj za mano ni bilo niti polovice poti. Ko sva prispela na Veliki vrh Košute naju je na vrhu na začudenje že čakal Marjan T. Spremljevalca po Košuti nisem takoj opazil, kar me ni začudilo glede na to, da sem prehiteval svoj plan, a kaj kmalu smo se zagledali. Po Košuti sta me spremljala Anže Božič in Nino, katerega sem bil zelo vesel.

Fanta sta s seboj nosila preveč prtljage, zato sta malo zaostajala. Na Kladivo smo prišli po 6h22min.  V daljavi sem opazil Janeza Udovča, ki naj bi imel okrepčevalnico na Škrbini,

 pri tem pa so se mu pridružili tudi Janezova žena in Janez S. Pod solidnim tempom smo nadaljevali po grebenu Košute. Pred tehnično zahtevnejšim delom pred Ostrvom sem pot s hitrejšim tempom nadaljeval sam. Ko sem prispel že precej utrujen na Košutnikov turn sem s pogledom iskal nekoga, da bi me posnel s kamero v tistem pa sem zagledal hči Marušo, ki je prišla iz Dolge njive. Za nekaj trenutkov sva se posnela in že sem nadaljeval spust proti Dolgi njivi.

Na najstrmejšem travnatem delu me je presenetil prijatelj Matej Petrič iz Brežic, ki je ljubiteljski fotograf. Na Dolgo njivo sem prišel po 8-ih urah. Tam sta me pričakala Uroš, Anita in naslednji spremljevalec Luka Mihelič. Po okrepčilu sva se z Lukom poslovila in pot nadalevala proti Stegovniku. Pod Plešivcem je bilo ogromno blata in vode, zato sva bila vsa umazana. Po dobri uri sva prišla na Stegovnik. Luka je diktiral zelo lep tempo proti Javorniškemu prevalu.

 Na poti sem opazoval Storžič, ki je na progi T24 prava ura resnice. Na sedlu sem najprej zagledal Simona Strnada s spremljevalko, Marjana in Barbaro Mihelič, Rolanda Lipar in Petra Slatnarja. Na kratko smo se poslikali, spijem energiski napitek in z Rolandom in Petrom pot nadaljujemo proti Storžiču.

Počutil sem se precej utrujenega, ampak smo vseeno prišli v 44-ih minutah na vrh.

S Storžiča sem se večkrat ozrl po poti Tržiških vrhov in se nisem mogel načuditi, da se vse to da preteči v enem dnevu.

 Po 10h57min smo se začeli spuščati po grabnu proti Javorniku in zavili desno proti Polani. Tam nas je počakal Uroš Rozman in povzpeli smo se še na zadnji vrh -Tolsti vrh. Zadnji vzpon je trajal 23min, in na vrhu je kazala ura 11h53min. Sestop smo nadaljevali proti Kriški gori, malo pred njo pa smo zavili desno proti Lomu. Spust smo nadaljevali po melišču, kasneje pa proti Lomu. Ko smo prispeli do asfaltirane ceste sem se že zavedal, da bom srečno prispel v cilj. Tam me je že čakalo ogromno prijateljev, ki so me že nestrpno pričakovali. Po 12-ih urah in 47-ih minutah je bilo trpljenja konec.

Ura je pokazala da sem pretekel 65km in 6871 višinskih metrov. Moram priznati, da sem imel kar nekaj solz v očeh, saj mi je ta pot že pred leti spremenila način življenja. V cilju sem bil precej utrujen, vendar zadovoljen. Vsi skupaj smo se še malo poslikali in skupaj proslavili v bližnji piceriji. Najprej se zahvaljujem ženi Andreji, ki mora vse te moje norčije sprejemati,

 Urošu Feldinu, ki me vedno podpira in mi pomaga pri mojih projektih in vsem,

 ki ste mi kakorkoli pomagali in me podpirali pri tekaških projektih, ki sem jih delal zadnjih nekaj tednov.

Ker sem zadnje čase zelo zaseden, ravno tako moj sosed Janez, ki mi vedno montira filmčke, zato bo potrebno nanje še malo počakati.

KLEMEN TRILER