sobota, 8. november 2014

GRINTOVCI EXTREM



GRINTOVCI EXTREM
Še isti teden po preizkušnji treh vrhov (Grintovec-Stol-Triglav), sem kmalu začel razmišljati, da bi preizkusil preteči še Grintovce, saj po treh vrhovih nisem čutil nobene utrujenosti. Opravil sem dve ogledni turi in določil datum štarta in sicer 5.10.2014.  Pred tem sem poklical nekaj tekaških prijateljev, kateri so me kasneje spremljali na poti. V ozadju je spet bedel Uroš Feldin.
Štartali smo pred Calcit-om ob 4:30. Prvi del poti sta me spremljala Sebastjan Zarnik in Erjavšek Boštjan. Do Primoža smo menjavali tek in hojo, od tam naprej pa smo do Velike planine hodili ob precej ostrem tempu. Vreme je bilo jasno, brez vetra, temperatura pa okrog ničle. Spustili smo se do planine Dol in nadaljevali vzpon proti Konju. Deset minut pred vrhom se je zdanilo in bili smo deležni čudovitega sončnega vzhoda. Moje počutje je bilo odlično. Pot nas je peljala proti Kocbekovemu domu in tik pred spustom pred domom sta me Sebastjan in Boštjan zapustila.


 V domu me je že čakal Luka Mihelič. Zalog vode in hrane nisva obnovila, ker je bilo še vsega dovolj. Z dobrim tempom sva napadla prvi dvatisočak Ojstrico. Na vrhu sva se posnela kot na vseh ostalih dvatisočakih, pojedla ploščico, se napila in pot nadaljevala proti Lučki Brani. Tokrat sem bil snemalec jaz, da ni vse enako. Bolečina v kolenu me je že opozarjala nekaj časa in na vrhu Planjave me je že pošteno skrbelo, saj me je čakal spust do Kamniškega sedla. V glavi sem samo razmišljal ali se bo bolečina stopnjevala ali bo popustila. V najslabšem primeru sem razmišljal o sestopu iz Kamniškega sedla v dolino. Na Kamniško sedlo sva pritekla točno po petih urah. Ker sva prehitevala zastavljen plan tam še ni bilo naslednega spremljevalca Jureta Šuligoja. Odločil sem se, da v koči naročim nekaj toplega za pojesti in glej ga zlomka hrane ni pa ni bilo od nikoder. Čeprav ni v moji navadi da pri teh stvareh priganjam, sem bil v tem primeru v to prisiljen. Tik preden sem pojedel sem zagledal Jureta. Prav hitro smo zamenjali opremo in že sva bila na vzponu proti Brani. Opazil sem, da je bolečina v kolenu popustila in samo želel sem si, da bo tako ostalo. Na Brani naju je posnel naključni planinec, kateremu sva razložila kaj vse me še čaka. Naslednji vrh je bil Turska gora, kjer me je zopet zaskrbelo ali me bo Anže Šenk tam že pričakal, ker sem zopet prehiteval časovnice. Ko sem ga zagledal pod Koroško Rinko sem si oddahnil. Tam naju je počakal, medtem pa sva se z Juretom povzpela še na Koroško in Kranjsko Rinko. Ko smo se sestali na sedlu je od tam naprej tempo diktiral Anže. Zelo hitro smo se spustili in se začeli vzpenjati na Skuto. Zaradi res hitrega tempa smo bili večji del vzpona tiho, zato sem jaz nekje na sredi fanta vprašal: »ali imajo mutasti zbor?« Vse se je dogajalo tako hitro, da smo komaj dojeli, da smo bili že na vrhu. Sledil je kratek spust iz Skute in kratek vzpon na Štruco. V daljavi sem vse skozi opazoval, kako se bližamo Grintovcu in Kočni. 


Po grebenu do Dolgega Hrbta je  pot kar tehnično zahtevna s številnimi jeklenicami in klini. Od tam smo zelo hitro prišli do vrha Grintovca. V mislih sem premišljeval, kako hitro napredujemo iz vrha na vrh. Glede na to, da je bil za mano že večji del poti, sem se počutil še zelo močnega.



 Na vrhu Grintovca se je Jure spustil v dolino, z Anžetom pa sva nadaljevala proti Jezerski Kočni. Vreme je bilo čudovito, tako, da sva se na vrhu naužila lepih razgledov in se najedla temne čokolade in rozinov. Sledilo je kratko prečenje do Kokrške Kočne od tam pa sva začela sestopati v dolino. Na začetku sva bila počasna in hkrati previdna, saj je bilo na poti veliko drobnega kamenja. Ker si tega dela poti predhodno nisem ogledal, in sva bila v oblakih, sva odsek  za Ovnove čeri zgrešila, nakar sva morala sestop nadaljevati v dolino v smeri Kokre in se potem povzpela do Cojzove koče. Bil sem jezen, ker sem izgubil nekaj dragocenih minut. Tam sta naju čakala Peter Slatnar in Rolando Lipar. Po devetih urah in 45 minutah smo pot nadaljevali iz Cojzove koče


 najprej na Kalško goro in potem še na Kalški greben. Proti vrhu Kalškega grebena, ki je bil na naši poti zadnji dvatisočak, se je zopet zjasnilo in bili smo deležni čudovitih razgledov na celotno verigo gora, katere sem ta dan prehodil/pretekel.









Vsi veseli smo se na kratko posneli in poslikali, ter hitro nadaljevali v smeri proti Krvavcu. Nismo se povzpeli na Vrh Korena ampak pot nadaljevali do planine Koren. Od tam sem poklical Uroša Feldina, ki mi je povedal, da mi gresta nasproti Matej Hribar in Jure Grmšek. Ob srečanju se je kar elektrilo od energije in zelo hitro smo prišli do Kriške planine.


 Uroš nam je tem pripravil okrepčevalnico, tam je Peter Slatnar zaključil pot, ostali pa smo nadaljevali sestop proti Kamniku. Matej nas je najprej vodil po zelo slabo označeni in ohojeni poti. Ko smo tekli proti Kamniku se mi je porajalo po glavi, da ta pot sploh ni tako naporna kot sem si jo predstavljal. Pred Calcit smo pritekli po 13 urah in 45 minutah. Ura je pokazala
56km in 6450m višinske razlike navzgor.


 Od Cojzove koče do Kamnika smo potrebovali točno tri ure. Cel dan sem se počutil odlično in sploh nisem mogel verjeti kako je šlo vse po maslu. Sploh nisem mogel verjeti kako nisem bil utrujen, očitno se je pri meni izločalo toliko hormonov in adrenalina. Krasen dan smo kasneje analizirali v bližnji piceriji.
Moram se zahvaliti vsem prijateljem, ki so mi kakorkoli pomagali pri Grintovcih extrem in ostalih ultraških projektih, da sem lahko dosegel takšne čase. Zavedam se, da mi brez njih to nebi uspelo.
HVALA VSEM!

Ni komentarjev:

Objavite komentar