GRINTOVCI EXTREM
Še isti teden po preizkušnji treh vrhov
(Grintovec-Stol-Triglav), sem kmalu začel razmišljati, da bi preizkusil preteči
še Grintovce, saj po treh vrhovih nisem čutil nobene utrujenosti. Opravil sem
dve ogledni turi in določil datum štarta in sicer 5.10.2014. Pred tem sem poklical nekaj tekaških
prijateljev, kateri so me kasneje spremljali na poti. V ozadju je spet bedel
Uroš Feldin.
Štartali smo pred Calcit-om ob 4:30. Prvi del poti sta me
spremljala Sebastjan Zarnik in Erjavšek Boštjan. Do Primoža smo menjavali tek
in hojo, od tam naprej pa smo do Velike planine hodili ob precej ostrem tempu.
Vreme je bilo jasno, brez vetra, temperatura pa okrog ničle. Spustili smo se do
planine Dol in nadaljevali vzpon proti Konju. Deset minut pred vrhom se je
zdanilo in bili smo deležni čudovitega sončnega vzhoda. Moje počutje je bilo
odlično. Pot nas je peljala proti Kocbekovemu domu in tik pred spustom pred
domom sta me Sebastjan in Boštjan zapustila.
V domu me je že čakal Luka
Mihelič. Zalog vode in hrane nisva obnovila, ker je bilo še vsega dovolj. Z dobrim
tempom sva napadla prvi dvatisočak Ojstrico. Na vrhu sva se posnela kot na vseh
ostalih dvatisočakih, pojedla ploščico, se napila in pot nadaljevala proti
Lučki Brani. Tokrat sem bil snemalec jaz, da ni vse enako. Bolečina v kolenu me
je že opozarjala nekaj časa in na vrhu Planjave me je že pošteno skrbelo, saj
me je čakal spust do Kamniškega sedla. V glavi sem samo razmišljal ali se bo bolečina
stopnjevala ali bo popustila. V najslabšem primeru sem razmišljal o sestopu iz
Kamniškega sedla v dolino. Na Kamniško sedlo sva pritekla točno po petih urah. Ker
sva prehitevala zastavljen plan tam še ni bilo naslednega spremljevalca Jureta
Šuligoja. Odločil sem se, da v koči naročim nekaj toplega za pojesti in glej ga
zlomka hrane ni pa ni bilo od nikoder. Čeprav ni v moji navadi da pri teh
stvareh priganjam, sem bil v tem primeru v to prisiljen. Tik preden sem pojedel
sem zagledal Jureta. Prav hitro smo zamenjali opremo in že sva bila na vzponu
proti Brani. Opazil sem, da je bolečina v kolenu popustila in samo želel sem
si, da bo tako ostalo. Na Brani naju je posnel naključni planinec, kateremu sva
razložila kaj vse me še čaka. Naslednji vrh je bil Turska gora, kjer me je
zopet zaskrbelo ali me bo Anže Šenk tam že pričakal, ker sem zopet prehiteval
časovnice. Ko sem ga zagledal pod Koroško Rinko sem si oddahnil. Tam naju je
počakal, medtem pa sva se z Juretom povzpela še na Koroško in Kranjsko Rinko. Ko
smo se sestali na sedlu je od tam naprej tempo diktiral Anže. Zelo hitro smo se
spustili in se začeli vzpenjati na Skuto. Zaradi res hitrega tempa smo bili
večji del vzpona tiho, zato sem jaz nekje na sredi fanta vprašal: »ali imajo
mutasti zbor?« Vse se je dogajalo tako hitro, da smo komaj dojeli, da smo bili
že na vrhu. Sledil je kratek spust iz Skute in kratek vzpon na Štruco. V daljavi
sem vse skozi opazoval, kako se bližamo Grintovcu in Kočni.
Po grebenu do
Dolgega Hrbta je pot kar tehnično zahtevna s številnimi jeklenicami in
klini. Od tam smo zelo hitro prišli do vrha Grintovca. V mislih sem
premišljeval, kako hitro napredujemo iz vrha na vrh. Glede na to, da je bil za
mano že večji del poti, sem se počutil še zelo močnega.
Na vrhu Grintovca se je
Jure spustil v dolino, z Anžetom pa sva nadaljevala proti Jezerski Kočni. Vreme
je bilo čudovito, tako, da sva se na vrhu naužila lepih razgledov in se najedla
temne čokolade in rozinov. Sledilo je kratko prečenje do Kokrške Kočne od tam
pa sva začela sestopati v dolino. Na začetku sva bila počasna in hkrati
previdna, saj je bilo na poti veliko drobnega kamenja. Ker si tega dela poti
predhodno nisem ogledal, in sva bila v oblakih, sva odsek za
Ovnove čeri zgrešila, nakar sva morala sestop nadaljevati v dolino v smeri Kokre in se potem povzpela do Cojzove koče. Bil sem jezen, ker sem izgubil nekaj
dragocenih minut. Tam sta naju čakala Peter Slatnar in Rolando Lipar. Po devetih
urah in 45 minutah smo pot nadaljevali iz Cojzove koče
najprej na Kalško goro in potem še na Kalški greben. Proti vrhu Kalškega grebena, ki je bil na naši poti zadnji dvatisočak, se je zopet zjasnilo in bili smo deležni čudovitih razgledov na celotno verigo gora, katere sem ta dan prehodil/pretekel.
Vsi veseli smo se na kratko posneli in poslikali, ter hitro nadaljevali v smeri proti Krvavcu. Nismo se povzpeli na Vrh Korena ampak pot nadaljevali do planine Koren. Od tam sem poklical Uroša Feldina, ki mi je povedal, da mi gresta nasproti Matej Hribar in Jure Grmšek. Ob srečanju se je kar elektrilo od energije in zelo hitro smo prišli do Kriške planine.
Uroš nam je tem pripravil okrepčevalnico, tam je Peter Slatnar zaključil pot, ostali pa smo nadaljevali sestop proti Kamniku. Matej nas je najprej vodil po zelo slabo označeni in ohojeni poti. Ko smo tekli proti Kamniku se mi je porajalo po glavi, da ta pot sploh ni tako naporna kot sem si jo predstavljal. Pred Calcit smo pritekli po 13 urah in 45 minutah. Ura je pokazala
56km in 6450m višinske razlike navzgor.
Od Cojzove koče do Kamnika smo potrebovali točno tri ure. Cel dan sem se počutil odlično in sploh nisem mogel verjeti kako je šlo vse po maslu. Sploh nisem mogel verjeti kako nisem bil utrujen, očitno se je pri meni izločalo toliko hormonov in adrenalina. Krasen dan smo kasneje analizirali v bližnji piceriji.
najprej na Kalško goro in potem še na Kalški greben. Proti vrhu Kalškega grebena, ki je bil na naši poti zadnji dvatisočak, se je zopet zjasnilo in bili smo deležni čudovitih razgledov na celotno verigo gora, katere sem ta dan prehodil/pretekel.
Vsi veseli smo se na kratko posneli in poslikali, ter hitro nadaljevali v smeri proti Krvavcu. Nismo se povzpeli na Vrh Korena ampak pot nadaljevali do planine Koren. Od tam sem poklical Uroša Feldina, ki mi je povedal, da mi gresta nasproti Matej Hribar in Jure Grmšek. Ob srečanju se je kar elektrilo od energije in zelo hitro smo prišli do Kriške planine.
Uroš nam je tem pripravil okrepčevalnico, tam je Peter Slatnar zaključil pot, ostali pa smo nadaljevali sestop proti Kamniku. Matej nas je najprej vodil po zelo slabo označeni in ohojeni poti. Ko smo tekli proti Kamniku se mi je porajalo po glavi, da ta pot sploh ni tako naporna kot sem si jo predstavljal. Pred Calcit smo pritekli po 13 urah in 45 minutah. Ura je pokazala
56km in 6450m višinske razlike navzgor.
Od Cojzove koče do Kamnika smo potrebovali točno tri ure. Cel dan sem se počutil odlično in sploh nisem mogel verjeti kako je šlo vse po maslu. Sploh nisem mogel verjeti kako nisem bil utrujen, očitno se je pri meni izločalo toliko hormonov in adrenalina. Krasen dan smo kasneje analizirali v bližnji piceriji.
Moram se zahvaliti vsem prijateljem, ki so mi kakorkoli pomagali
pri Grintovcih extrem in ostalih ultraških projektih, da sem lahko dosegel takšne čase. Zavedam se, da mi brez njih to nebi uspelo.
HVALA VSEM!
Ni komentarjev:
Objavite komentar