GRINTOVEC-STOL-TRIGLAV (TRIJE VRHOVI)

Sit sem bil že klasičnih tekem v gorskih tekih, zato sem se odločil, da se preizkusim še na kakšnem 24urnem izzivu. Odločil sem se, da se spoprimem s tremi vrhovi. Zadnja dva tedna sem čakal le še na stabilno vreme, kar je bila že skoraj loterija. Po resnici povedano sem opravil le pet ali šest malo daljših treningov, ki so bili dolgi od 2 do 5 ur. Vedno treniram samo en vzpon, tako, da nisem bil ravno v najboljši ultraški formi.
Seveda je bil moj glavni logist Uroš Feldin in seveda žena Andreja. Začetek ob 4:30 v Kamniški Bistrici. Z menoj je štartal Jure Šuligoj. Na vrh Grintovca sva prišla v 1h 54min, kjer je bilo kar nekaj pomrznjenega snega, vetrovno in hladno -2 stopinji.

Hitro sva sestopila na Jezersko stran, kjer pa sem kmalu naredil največjo napako, saj sva po moji odločitvi sestop nadaljevala proti Kočni in ne proti Mlinarskemu sedlu, tako sva izgubila vsaj 15minut.

 

Kljub vsemu sva hitro napredovala do Češke koče in do Jezerskega, kjer sta me čakala že Majk in na presenečenje Nejc Kuhar. V taki družbi enostavno ne gre počasi. Nadaljevali smo pot na Močnikovo in Stegovniško sedlo in se začeli spuščati proti Medvodjam. Potem smo tekli do Jelendola

 in Doline, ter se povzpeli na Kal. Sledil je spust v Podljubelj, kjer sta me fanta zapustila, tam pa se je zopet pridružil Jure in Grega Homan. Vsi skupaj smo tekli do Lubelja, kjer smo imeli prvi počitek. Do tam sem potreboval 7 ur. Po 15. minutah smo nadaljevali pot na Stol

 in sestopili do Žirovnice. Po krajšem predahu

me je čakal za mene najtežji del poti do Krme (28km teka). Z menoj je tekel Mirko Janjatovič.

 Ker sem imel že zelo razbolene noge se mi je zdelo, da zelo počasi napredujeva. Mirko mi je bil res v veliko pomoč. Proti koncu Radovne (zadnjih 10km) se nama je pridružila še moja hči Maruša, ki je vztrajno držala tempo kljub njenemu klepetanju brez prestanka.

Kriza se je proti koncu Krme stopnjevala, tako, da sem zadnja dva kilometra prehodil. Na parkirišče sem prišel močno utrujen in precej zaskrbljen kako bom lahko nadaljeval na Triglav.

Po dvajset minutnem počitku, masaži mojega delodajalca Petra in po okrepčilu sem vstal kot prerojen in nadaljeval pot.

Štartali smo po 14-ih urah (18:30). K moji motivaciji so pripomogli številni prijatelji s katerimi smo se povzpeli proti Triglavu. Bilo nas je deset. Pri Pastirskem hramu smo si nadeli čelne svetilke in se v koloni hitro vzpenjali proti Kredarici.

Vreme je bilo oblačno, vodil pa nas je Franci Teraž, ki je najboljši poznavalec poti na Triglav.
Po dobrih dveh urah smo prišli na Kredarico,

 ker smo imeli postanka 15 minut nato pa se nas je sedem povzpelo na vrh Triglava. Razmere so bile zahtevne, saj je bilo na določenih odsekih precej snega in mokre skale.

 Na vrh smo prispeli ob 21:38, to pomeni da sem za celotno pot treh vrhov potreboval 17 ur in 8 minut.

Pri tem podvigu je slaba stran v tem, da po tem, ko prideš na cilj pot ni končana ampak je potrebno še veliko zbranosti za varen sestop v dolino, predvsem še zato, ker je bil nočen sestop in zaradi snega. Ker je bilo precej hladno smo se po kratkem slikanju hitro odpravili nazaj proti Kredarici. Tam smo pojedli toplo juho ter sestopili v dolino.

 Pohvalil bi Jureta Šuligoja, ki je bil z mano na vseh treh vrhovih z vmesnimi prekinitvami, zato mislim, da bi lahko z mano pretekel celotno pot. Ob koncu bi rad povedal še to, da je bil celoten dan po planu, brez kakršnih koli presenečenj kar se tiče logistike, poti, pripravljenosti..., zato lahko danes dan po turi rečem, da smo z vsem opravili rutinsko. Tudi po turi sem šel spat le za štiri ure, nato pa bil cel dan aktiven, tako, da kot izgleda pretirane utrujenosti ni.
Na koncu pa še ena zelo velika HVALA VSEM, ki ste me spremljali in mi pomagali, da sem lahko izpeljal ta podvig treh vrhov.