Zagrizla sva v Kalvarijo in po 42min prišla na vrh Begunjščice. Spustila sva se po Smokuškem plazu, na Iskrški koči pa sta naju že pričakala na moje presenečenje Marjan Tepina in Majk. Skupaj smo zagrizli proti melišču pod Vrtačo. Klemen nas je počakal na planinski poti, mi pa smo se povzpeli na vrh Vrtače (3h36min). Sledil je spust do Lubelja (4h13min), kjer sem se bal, da me žena Andreja še ne bo počakala, sam smo prispeli pol ure pred napovedjo. Na srečo smo prišli istočasno. Po desetminutnem okrepčilu sva z Majkom pot nadaljevala proti Babi. Tja sva prišla v 52minutah. Začenjalo me je skrbeti, da je bil tempo prehiter, saj za mano ni bilo niti polovice poti. Ko sva prispela na Veliki vrh Košute naju je na vrhu na začudenje že čakal Marjan T. Spremljevalca po Košuti nisem takoj opazil, kar me ni začudilo glede na to, da sem prehiteval svoj plan, a kaj kmalu smo se zagledali. Po Košuti sta me spremljala Anže Božič in Nino, katerega sem bil zelo vesel.
pri tem pa so se mu pridružili tudi Janezova žena in Janez S. Pod solidnim tempom smo nadaljevali po grebenu Košute. Pred tehnično zahtevnejšim delom pred Ostrvom sem pot s hitrejšim tempom nadaljeval sam. Ko sem prispel že precej utrujen na Košutnikov turn sem s pogledom iskal nekoga, da bi me posnel s kamero v tistem pa sem zagledal hči Marušo, ki je prišla iz Dolge njive. Za nekaj trenutkov sva se posnela in že sem nadaljeval spust proti Dolgi njivi.
Na najstrmejšem travnatem delu me je presenetil prijatelj Matej Petrič iz Brežic, ki je ljubiteljski fotograf. Na Dolgo njivo sem prišel po 8-ih urah. Tam sta me pričakala Uroš, Anita in naslednji spremljevalec Luka Mihelič. Po okrepčilu sva se z Lukom poslovila in pot nadalevala proti Stegovniku. Pod Plešivcem je bilo ogromno blata in vode, zato sva bila vsa umazana. Po dobri uri sva prišla na Stegovnik. Luka je diktiral zelo lep tempo proti Javorniškemu prevalu.
Na poti sem opazoval Storžič, ki je na progi T24 prava ura resnice. Na sedlu sem najprej zagledal Simona Strnada s spremljevalko, Marjana in Barbaro Mihelič, Rolanda Lipar in Petra Slatnarja. Na kratko smo se poslikali, spijem energiski napitek in z Rolandom in Petrom pot nadaljujemo proti Storžiču.
S Storžiča sem se večkrat ozrl po poti Tržiških vrhov in se nisem mogel načuditi, da se vse to da preteči v enem dnevu.
Urošu Feldinu, ki me vedno podpira in mi pomaga pri mojih projektih in vsem,
ki ste mi kakorkoli pomagali in me podpirali pri tekaških projektih, ki sem jih delal zadnjih nekaj tednov.
Ker sem zadnje čase zelo zaseden, ravno tako moj sosed Janez, ki mi vedno montira filmčke, zato bo potrebno nanje še malo počakati.
KLEMEN TRILER
Čestitke še enkrat!
OdgovoriIzbriši